Snežne in kombinirane smeri je najtežje oceniti, saj je njihova težavnost močno odvisna od razmer. Ista grapa je lahko ob trdem snegu prijeten vzpon, ob pršiču ali golem ledu pa zahtevna in nevarna tura. Zato oceno teh smeri vedno sestavlja več podatkov. V tem članku spoznamo, katere so in kako jih beremo.
Posebnosti zimskih ocen
Pri skalnih smereh ocena opisuje predvsem težavnost gibov. Pri zimskih smereh pa so pogosto pomembnejši drugi dejavniki:
- naklon snežnih in lednih odsekov;
- kakovost snega in ledu: trd sneg, pršič, srenec, tanek ali krhek led;
- varovanje: v snegu so sidrišča manj zanesljiva kot v skali (glej Sidrišča v snegu);
- objektivne nevarnosti: plazovi, opasti, padajoči led in kamenje;
- mraz in kratek dan, ki skrajšata čas za vzpon in sestop.
Ocena zimske smeri zato velja za dobre razmere: nosilen, trd sneg in dovolj debel led. Ob slabših razmerah je smer lahko bistveno zahtevnejša.
Zimske ocene v slovenskih vodnikih
V slovenskih vodnikih in poročilih o vzponih so zimske smeri pogosto ocenjene z zapisom, ki ga sestavljajo rimska številka, arabska številka in dodatni podatki, npr.:
- IV/AI4 – zimska smer z odseki alpskega ledu;
- IV/4+, M5+ – zimska smer s kombiniranimi odseki, ocenjenimi z M5+;
- IV+/4, M, 85°/75°, 600 m – zimska smer s kombiniranimi odseki, z naklonom in dolžino.
Rimska številka opiše splošno zahtevnost smeri, arabska pa težavnost snežnih in lednih odsekov.
Zapis izhaja iz kanadske lestvice za ocenjevanje lednih in snežnih vzponov, ki so jo prevzele skoraj vse alpske države. Rimska številka (I–VII) je ista ocena zahtevnosti oziroma resnosti celotne ture kot pri lednih slapovih (glej Ocenjevanje težavnosti lednih smeri), arabska (1–8) pa opiše najtežji raztežaj.
Oznaka M pomeni, da so v smeri kombinirani odseki (glej spodaj). Ker se zapisi med vodniki razlikujejo, pomen oznak vedno preverimo v legendi vodnika, ki ga uporabljamo.
Tehnična težavnost snežnih in lednih odsekov je opisana s stopnjami od 1 navzgor:
| Ocena | Opis tehničnih težav |
|---|---|
| 1 | zelo lahki odstavki, grape in pobočja, kjer rok skoraj ne potrebujemo |
| 2 | 60–70° po dobrem ledu s kratkimi strmimi odstavki; dobro varovanje in zanesljiva stojišča |
| 3 | raztežaj z naklonom največ 80°, na splošno dober in trden led ali sneg; krajši strmi odstavki z mesti za počitek |
| 4 | raztežaj s 75–85° ali položnejši raztežaj s težkim, razmeroma visokim mestom (npr. sveča); led in sneg sta večinoma dobra, varovanje zadovoljivo |
| 5 | resnejši raztežaj s 85–90°, ki zahteva tehnično znanje; malo možnosti za počitek |
| 6 | navpičen raztežaj z redkimi mesti za počitek in navadno visečimi stojišči; slabši led, dvomljivo varovanje |
| 7 | navpičen, lahko zelo ozek odstavek s krhkim ledom; varovanje je težavno ali nemogoče |
| 8 | lestvica je navzgor odprta; nekaj lednih raztežajev so prvi plezalci že predlagali za WI 8 |
Lestvica je navzgor odprta. Ob oceni sta pogosto zapisana še naklon in težavnost skalnih odsekov. Poglejmo primer:
IV/5+, 90°/75–80°, v skali VII-, A3/V
- IV/5+: splošna zahtevnost smeri in tehnična težavnost snežnega oziroma lednega dela;
- 90°/75–80°: največji in povprečni naklon snežnega oziroma lednega dela;
- VII-, A3/V: najtežje prosto in tehnično mesto ter prevladujoča težavnost skalnega dela (glej Ocenjevanje težavnosti skalnih smeri).
Naklon
Pri snežnih smereh je naklon pogosto najpomembnejši podatek. V opisu smeri je zapisan v stopinjah, pogosto kot dve vrednosti: največji naklon (na najstrmejšem odseku) in povprečni naklon, npr. 55°/45°. Pri kombiniranih smereh, kjer so odseki zelo strmi, lahko zasledimo tudi zapis 85°/75°.
Pojasnilo: naklon v naravi skoraj vedno precenimo. Pobočje s 45° se nam od spodaj zdi zelo strmo, pobočje s 60° pa skoraj navpično. Naklon lahko izmerimo s kompasom z merilnikom naklona ali z aplikacijo na telefonu.
Kombinirano plezanje in ocena M
Kombinirano plezanje pomeni plezanje skalnih odsekov v snežno-lednih smereh, praviloma s cepini in derezami. Za njegovo ocenjevanje uporabljamo lestvico M (ang. mixed), npr. M4 ali M6. Lestvica je navzgor odprta.
- Od približno M6 naprej so kombinirani odseki previsni.
- Ocene M so v osnovi primerljive z lednimi ocenami: M5 je približno tako težka kot WI5.
- Ocena M opiše predvsem težavnost gibov. Pogosto se uporablja za opremljene smeri, zato ne vključuje kakovosti varovanja in nevarnosti padca.
Ocene M veljajo za prosto plezanje: napredujemo z golimi rokami ali s cepini in derezami, kline in druga varovala pa uporabljamo le za varovanje. Sodobna ocena M predvideva plezanje brez zapestnih zank na cepinih.
| Ocena | Opis težavnosti |
|---|---|
| M1–M3 | lahko plezanje po položnem terenu, kjer cepinov običajno ne potrebujemo; v vodnikih ga srečamo le redko |
| M4–M5 | oceni, ki ju srečamo tudi v pogosto plezanih smereh, ki ob dovolj ledu nimajo značaja kombiniranih smeri (npr. Modica-Noury v Taculu, Slovenska smer v Grandes Jorasses); M4: položna do navpična stena z nekaj tehnično zahtevnega kombiniranega plezanja; M5: daljši odseki navpičnega kombiniranega plezanja |
| M6–M7 | marsikdo pomisli, da bi tak odsek laže preplezal z golimi rokami, a brez opore na klin se pozneje skoraj ne more vrniti na cepine in dereze, zato tak vzpon ni več prost; M6: navpična do previsna stena z zahtevnim kombiniranim plezanjem; M7: previsno plezanje, ki zahteva veliko moči in tehnične spretnosti, težak odsek je krajši od 10 m |
| M8 | smeri so vse bolj previsne, krajši odseki so pravi balvanski problemi, najtežja mesta preplezamo z zatikanjem cepinov (dry tooling); skoraj vodoravni previsi, zahtevni kratki odseki ali daljši ključni odseki kot pri M7 |
| M9–M10 | težavnost raste predvsem z daljšanjem zahtevnih raztežajev brez možnosti za počitek; potrebni so čim lažji čevlji, dereze z enim prednjim zobom in temu prirejeni cepini; M9: neprekinjeno navpično ali rahlo previsno plezanje s slabimi oprijemi za cepine ali izrazit previs z dobrimi oprijemi, dolg dve do tri telesne višine; M10: najmanj 10 m vodoravnega previsa ali 30 m previsnega plezanja, močni gibi brez počitka |
| M11 | po težavnosti primerljivo s skalno oceno spodnje desete stopnje (UIAA X- oziroma francosko 8a, 8a+), smeri potekajo po velikih previsih in dolgih strehah; celoten raztežaj previsnega, gimnastično zahtevnega plezanja ali do 15 m vodoravnega previsa |
| M12 | lestvica je odprta navzgor, ocene najtežjih smeri se ustalijo šele po več ponovitvah; kot M11, z dodatnimi zahtevnimi dinamičnimi gibi in nezanesljivimi oprijemi za cepine |
Opisi so povzeti po vodniku Zimski vzponi (Kresal, 2007).
Oceno natančneje opredelimo s plusom ali minusom, npr. M7-. Lestvica je navzgor odprta, najtežje smeri so danes ocenjene z M14 in več.
Ocena M je navadno zapisana ob ostalih delih ocene, npr. IV, WI5, M6 pri lednem slapu s skalnim odsekom ali IV/5+, 90°/75–80°, M4+ pri zimski smeri.
Pomembno: ocena M kombinirane smeri v gorah ne pove, kako dobro je smer zavarovana. Smer M4 v steni z redkimi in slabimi varovali je lahko precej resnejša od opremljene smeri M6.
Dry tooling
Za plezanje s cepini in derezami po povsem kopni skali (ang. dry tooling) se uporablja lestvica D, npr. D6. Ocene se začnejo pri D4 in trenutno segajo do D16, natančneje jih opredelimo s plusom ali minusom (npr. D8+).
Pri vzponu je pomembno tudi, kako smer preplezamo. Pri slogu DTS (ang. dry tooling style), imenovanem tudi francoski slog, ne smemo uporabljati položajev štirica in devetka, pri katerih nogo prevesimo čez roko, da dosežemo naslednji oprimek. Če ju uporabljamo, govorimo o slogu Yaniro.
Pojasnilo: pri dry toolingu gre večinoma za namenske smeri, ki so zelo športne narave. Plezanje s cepini in derezami po obstoječih skalnih smereh je v nasprotju z etičnim kodeksom.
V tujih vodnikih
V tujih vodnikih in poročilih srečamo tudi ocene, ki jih v naših vodnikih ni: v Alpah splošno alpsko oceno, v britanskih virih pa škotsko zimsko oceno.
Splošna alpska ocena
Za klasične snežne smeri, grape in visokogorske ture pogosto uporabljamo splošno alpsko oceno (F, PD, AD, D, TD, ED). Ta opiše zahtevnost celotne ture. Pri snežnih smereh z oceno naraščata predvsem naklon in potreba po varovanju.
Po tradicionalnem zapisu splošno oceno dopolnimo z naklonom in tehnično oceno skalnega dela, npr. D, 60°, IV.
Več o splošni alpski oceni v članku Ocenjevanje težavnosti alpinističnih vzponov.
Škotska zimska ocena
V tujih poročilih pogosto zasledimo škotsko zimsko oceno. Ta je dvodelna:
- rimska številka (I, II, III …) pove splošno zahtevnost smeri: dolžino, resnost in vzdržljivost;
- arabska številka pove tehnično težavnost najtežjega giba oziroma odseka.
Smer ocene I je lahko snežno pobočje do okoli 50°. Smeri nad tretjo stopnjo dobijo tudi tehnično oceno. Zapis V,5 pomeni, da je ključno mesto tipično za peto stopnjo. Zapis V,7 pomeni dobro zavarovano smer s tehnično zelo zahtevnim mestom, V,4 pa tehnično lažjo, a resno smer, npr. s slabim varovanjem.
Kako beremo zimsko oceno
Ko izbiramo zimsko smer, oceno vedno dopolnimo še z:
- poročili o razmerah: kdaj je bila smer nazadnje preplezana in v kakšnih razmerah;
- plazovno napovedjo: grape in snežna pobočja so pogosto plazovita (glej Snežni plazovi);
- časom vzpona in sestopa: pozimi je dan kratek, sestop pa pogosto zahteven;
- opremljenostjo: ali so v smeri sidrišča za spust ali jih moramo izdelati sami.
Nasvet: pri prvih zimskih vzponih izberemo smeri, ki so ocenjene precej nižje od naše skalne zmogljivosti. Zimsko plezanje z derezami in cepini, v rokavicah in mrazu je povsem drugačno od plezanja v plezalnikih.
Viri
- Komisija za alpinizem PZS. Kriteriji za kategorizacijo alpinistov. pzs.si
- Camptocamp. Guidebook – Grades for snow, ice and mixed routes. camptocamp.org
- UIAA. The Scales of Difficulty in Climbing. theuiaa.org
- Kresal, G. (2007). Zimski vzponi. Sidarta.
- Krejan Čokl, M. (2019). Led je lep. Planinski vestnik, februar 2019.
- Komisija za alpinizem PZS. Izrazoslovje. ka.pzs.si
- Schweizer Alpen-Club SAC. Échelle de cotation des courses de montagne et de haute montagne. baspo.admin.ch
- British Mountaineering Council. Winter climbing grades. thebmc.co.uk
- Grade (climbing). Wikipedia. en.wikipedia.org