Ocena težavnosti je najkrajši opis smeri: z nekaj znaki pove, kaj nas čaka v steni. Je eno glavnih vodil pri izbiri cilja, zato jo moramo znati pravilno prebrati. V tem članku spoznamo, kaj ocene povedo in česa ne, kako nastanejo in kako so lestvice med seboj povezane.
Čemu služijo ocene
Ocena nam omogoča, da smer primerjamo s smermi, ki smo jih že preplezali, in presodimo, ali smo ji kos. Je izhodišče za načrtovanje ture: na njeni podlagi izberemo cilj, soplezalca, opremo in časovnico.
Ocene uporabljamo tudi za spremljanje lastnega napredka, za poročanje o vzponih in za njihovo vrednotenje.
Pojasnilo: ocena vpliva tudi na točkovanje vzponov pri kategorizaciji alpinistov. Komisija za alpinizem PZS pri tem upošteva vzpone, visoke vsaj 100 m in ocenjene najmanj s I. stopnjo po lestvici UIAA.
Pomembno: ocena ni zagotovilo varnosti. Pove, kako zahtevna je smer v običajnih razmerah, ne pa, kako nevarna bo na dan našega vzpona.
Kaj vpliva na težavnost
Težavnost smeri sestavlja več dejavnikov, ki jih lahko razdelimo v dve skupini.
Tehnična težavnost (oz. plezalna težavnost) pove, kako zahtevni so posamezni gibi oziroma najtežje mesto v smeri. Je tisto, kar običajno mislimo, ko rečemo »smer je petica«. Nanjo vplivajo naklon, velikost in razporeditev oprimkov in stopov, zahtevnost gibov (dinamični gibi, ravnotežni položaji, zahtevna zaporedja), možnosti za počitek in kontinuiteta, torej ali je smer enakomerno težka ali ima posamezna težja mesta.
Splošna zahtevnost zajema vse ostalo, kar vpliva na to, kako težko bo smer v celoti preplezati:
| Dejavnik | Kaj pomeni |
|---|---|
| dolžina | višina stene, število raztežajev, trajanje vzpona |
| zavezanost (ang. commitment) | kako težko se iz smeri umaknemo, kako dolg je dostop in sestop |
| varovanje | ali so v smeri zanesljiva varovala ali jih moramo nameščati sami, kako dolgi so morebitni padci |
| kakovost skale, ledu ali snega | krušljivost, debelina in trdnost ledu, nosilnost snega |
| objektivne nevarnosti | padajoče kamenje in led, plazovi, opasti |
| okolje | nadmorska višina, oddaljenost, orientacija, mraz |
Smer z nizko tehnično oceno je zato lahko precej zahtevnejša od tehnično težje smeri, če je dolga, slabo zavarovana in brez možnosti umika.
Kako ocena nastane
Oceno smeri predlagajo prvopristopniki. Ponovitve jo nato potrdijo ali popravijo in sčasoma se ustali ocena, s katero se strinja večina plezalcev. Ocena je zato vedno dogovor in nikoli natančna meritev.
Ocena opisuje lastnosti smeri, ki jih ne moremo spremeniti. Kako težka se nam smer zdi, pa je odvisno tudi od nas samih. Na to vplivajo osebni dejavniki:
- telesne značilnosti: višina, dolžina rok in nog, razpon rok in telesna masa;
- telesna pripravljenost: moč, vzdržljivost, gibljivost, ravnotežje in koordinacija;
- tehnično znanje: obvladovanje plezalnih tehnik in učinkovitost gibanja;
- izkušnje: poznavanje različnih vrst smeri, skale in plezalnih slogov;
- psihična pripravljenost: samozavest, zbranost, motivacija in obvladovanje strahu pred padcem;
- trenutno stanje: utrujenost, poškodbe, stres in počutje na dan vzpona;
- slog plezanja: nekaterim bolj ustrezajo plošče, drugim previsi ali poči;
- poznavanje smeri: kdor pozna zaporedje gibov (ang. beta), bo smer preplezal lažje.
Velik razmik med oprimki je na primer za višjega plezalca praviloma lažji kot za nižjega. Zato se dvema plezalcema ista smer pogosto zdi različno zahtevna. Razlike so tudi med plezališči in območji – ponekod so ocene »trde«, drugod »mehke«.
Pojasnilo: ocene se lahko spreminjajo tudi zaradi sprememb v smeri sami. Če se odlomi ključni oprimek ali se podre del stene, smer dobi novo oceno.
Ocena in razmere
Ocena velja za običajne oziroma dobre razmere: suho skalo, dober led in nosilen sneg. Pri skalnih smereh se razmere spreminjajo razmeroma malo, mokra ali zasnežena skala pa lahko smer kljub temu močno oteži.
Pri zimskih, kombiniranih in lednih smereh so razmere ključne. Isti slap ali grapa je lahko v eni sezoni lahek, v drugi pa zelo zahteven ali celo nepreplezljiv. Oceno zato pri teh smereh vedno beremo skupaj s poročili o trenutnih razmerah.
Lestvice po zvrsteh plezanja
Vsaka zvrst plezanja ima svoje posebnosti, zato zanjo uporabljamo svojo lestvico. Pri nas najpogosteje srečamo naslednje:
| Zvrst | Lestvica | Primer zapisa | Več o tem |
|---|---|---|---|
| športno plezanje | francoska | 6c+ | Ocenjevanje težavnosti športnoplezalnih smeri |
| skalno plezanje v gorah | UIAA, za tehnično plezanje A | V/IV, VI/A1 | Ocenjevanje težavnosti skalnih smeri |
| snežne in kombinirane smeri | splošna alpska ocena, zimske ocene, M | AD, IV/4, M5 | Ocenjevanje težavnosti snežnih in kombiniranih smeri |
| ledno plezanje | zavezanost I–VII, WI in AI | III, WI4 | Ocenjevanje težavnosti lednih smeri |
| turna smuka | švicarska (SAC) | P+ | Ocenjevanje težavnosti turnih smukov |
Pretvarjanje med lestvicami
Ocene različnih lestvic lahko med seboj le približno primerjamo. Primerjalne tabele (npr. francoske, UIAA in ameriške lestvice v članku o športnem plezanju) se med viri razlikujejo tudi za pol stopnje ali več. Še bolj previdni moramo biti pri primerjavi različnih zvrsti: lednih, kombiniranih in skalnih ocen ne moremo neposredno pretvarjati, saj opisujejo povsem različno plezanje.
Sestavljena ocena
Ena sama številka ne more opisati vseh dejavnikov, ki vplivajo na težavnost. Zato pri daljših in resnejših smereh uporabljamo sestavljeno oceno: več podatkov, ki skupaj opišejo celotno smer. Najpogosteje jo sestavljata težavnost najtežjega mesta in prevladujoča težavnost smeri, npr. V/IV. Kako sestavljeno oceno zapišemo, je odvisno od zvrsti plezanja.
Ocene v naših gorah
V slovenskih vodnikih in poročilih o vzponih najpogosteje srečamo tri načine zapisa.
Klasične skalne smeri ocenjujemo po lestvici UIAA. Zapis navadno sestavljata ocena najtežjega mesta in prevladujoča ocena smeri, npr. V/IV. Kadar smer običajno preplezamo s tehničnim plezanjem, je dodana še ocena A: zapis VI/A1 pomeni, da smer plezamo prosto do šeste stopnje, težja mesta pa tehnično. Pri smereh, ki so jih pozneje preplezali tudi prosto, je ocena proste ponovitve navedena v oklepaju z oznako PP, npr. VI/A1 (PP VII+), ali pa posebej v opisu smeri. Več o tem v članku Ocenjevanje težavnosti skalnih smeri.
Tak zapis nam pove več kot ena sama ocena: smer V/IV je pretežno štirica z nekaj mesti pete stopnje, smer V/V pa je v celoti zahtevna.
Moderne večraztežajne smeri, opremljene s svedrovci, ocenjujemo po francoski lestvici, ki jo poznamo iz plezališč. Najtežje mesto lahko v njih pogosto premagamo tudi tako, da se potegnemo za varovalo, zato je pogosto dodana obvezna težavnost: ta pove, kako težko je plezanje, ki se mu ne moremo izogniti. Zapis 7a (6c+ obv.) pomeni, da je najtežje mesto ocenjeno s 7a, prosto pa moramo plezati vsaj 6c+ (glej Ocenjevanje težavnosti skalnih smeri).
Zimske in ledne smeri ocenjujemo po kanadski lestvici. Zapis sestavljata ocena splošne zahtevnosti celotne ture (rimska številka) in tehnična ocena najtežjega raztežaja, npr. IV/5+ ali III, WI4+. Pogosto sta dodana naklon in ocena kombiniranih odsekov, npr. IV/5+, 90°/75–80°, M5 (glej Ocenjevanje težavnosti snežnih in kombiniranih smeri in Ocenjevanje težavnosti lednih smeri).
Splošna zahtevnost opiše resnost celotne ture. V naših vodnikih jo navadno razberemo iz višine stene, časa vzpona in opisa smeri, pri zimskih in lednih smereh pa iz rimske številke.
Ocene v sosednjih Alpah
V centralnih in zahodnih Alpah, kamor se pogosto odpravimo, srečamo tudi ocene, ki jih v naših vodnikih ni.
Splošna alpska ocena
Splošna alpska ocena opiše zahtevnost celotne ture: tehnično težavnost, dolžino, izpostavljenost, zavezanost in objektivne nevarnosti. Uporablja se predvsem za klasične visokogorske ture, ledeniške vzpone, grebene in snežne smeri. Izvira iz Francije, zato so oznake francoske, mednarodno pa jo poznamo tudi kot lestvico IFAS.
Uporabljajo jo predvsem v zahodnih Alpah, npr. v vodnikih Švicarske planinske zveze (SAC), ki uporablja zelo podobno lestvico, in na Camptocampu. V slovenskih vodnikih jo srečamo redko: letne vzpone ocenjujemo po lestvici UIAA, zimske pa z zapisom, ki ga opisujemo v članku Ocenjevanje težavnosti snežnih in kombiniranih smeri. Z njo se tako srečamo predvsem pri turah v tujini, npr. pri vzponih na vrhove nad 3500 m.
| Ocena | Pomen | Skala (UIAA, okvirno) | Sneg in led (okvirno) | Značilnosti ture |
|---|---|---|---|---|
| F | lahko (facile) | I | lahka snežišča, skoraj brez razpok; pod 35° | lahka hoja, enostavni grebeni |
| PD | manj težko (peu difficile) | II | večinoma zmerna pobočja s posameznimi strmejšimi odseki; 35–45° | večinoma hoja s posameznimi lažjimi plezalnimi mesti |
| AD | dokaj težko (assez difficile) | III | strmejša pobočja, več razpok; 40–55° | daljša in izpostavljena plezalna mesta, občasno varovanje |
| D | težko (difficile) | IV | zelo strma pobočja; 50–70° | daljši plezalni odseki, praviloma varujemo |
| TD | zelo težko (très difficile) | V | neprekinjeno strm teren; 65–80° | neprekinjeno zahtevno plezanje, varujemo ves čas |
| ED | skrajno težko (extrêmement difficile) | VI | zelo strmi do navpični ledni odseki | velike stene, velika zavezanost |
| EX / ABO | izjemno težko (EX); »ogabno« (abominable, ABO) | VII in več | najzahtevnejše ture |
UIAA in Švicarska planinska zveza najvišjo stopnjo označujeta z EX. Oznaka ABO je nastala neformalno v Chamonixu in je UIAA nikoli ni priznala, a jo v vodnikih in poročilih še vedno srečamo.
Razponi naklonov se med sosednjimi stopnjami prekrivajo, saj ocene ne določa le naklon, ampak celotna tura: dolžina strmih odsekov, kakovost snega in ledu ter zavezanost.
Stopnje v skali so le okvirne. Splošna ocena opiše celotno turo, zato je ne moremo neposredno pretvoriti v tehnično oceno skalnega plezanja, temveč nam le pove, kakšno plezanje lahko na turi pričakujemo.
Če smer vključuje zahtevnejše plezanje, splošni oceni dodamo še tehnično oceno skalnega ali lednega dela, običajno po francoski lestvici ali lestvici UIAA, npr. **TD-, 6b+ (6a obv.)** ali **TD-, VI+/V–IV**.Ocene od PD navzgor natančneje opredelimo s plusom ali minusom (npr. AD+, D-). Najvišjo stopnjo ED pogosto razdelijo naprej na ED1, ED2 in tako dalje.
Pojasnilo: po lestvici SAC se splošna ocena dvigne za približno tretjino stopnje, kadar je tura zaradi dodatnih okoliščin, kot so zahtevna orientacija, slaba skala ali težaven umik, zahtevnejša od tehnične težavnosti.
Ocene v drugih tujih vodnikih
V vodnikih iz drugih dežel je splošna zahtevnost pogosto zapisana kot zavezanost, varovanje pa s posebnimi oznakami.
Zavezanost
V ameriških vodnikih zavezanost označujejo z rimskimi številkami glede na čas plezanja:
| Stopnja | Okvirno trajanje vzpona |
|---|---|
| I | 1–3 ure |
| II | 3–5 ur |
| III | 5–8 ur, večji del dneva |
| IV | cel dan zahtevnega plezanja |
| V | zelo dolg dan ali dva dneva |
| VI | dva dni ali več |
| VII | odročne stene, preplezane v alpskem slogu, več kot teden dni |
Kakovost varovanja
Kakovost varovanja v smeri je v slovenskih vodnikih navadno opisana z besedami (»dobro opremljena«, »redko zavarovana«, »varovanje si nameščamo sami«). V tujih vodnikih jo pogosto označijo tudi s črko ob oceni: R pomeni slabo varovanje, kjer ima padec lahko hude posledice, X pa skoraj brez varovanja, kjer je lahko padec smrten.
V nekaterih tujih vodnikih srečamo tudi lestvico opremljenosti smeri (S1–S6) in lestvico tveganja (R1–R6), ki ju podrobneje opišemo v članku Ocenjevanje težavnosti skalnih smeri. Britanska lestvica (npr. E2 5b) pa oceno varovanja vključuje kar v samo oceno smeri.
Dva dela ima tudi škotska zimska ocena, ki jo sestavljata rimska številka za splošno zahtevnost in arabska številka za težavnost najtežjega giba, npr. V,6. Več o tem v članku o snežnih in kombiniranih smereh.
Kako beremo sestavljeno oceno
Poglejmo nekaj primerov. Prva dva sta iz kriterijev Komisije za alpinizem PZS, druga dva iz vodnikov.
Komisija za alpinizem ocene UIAA zapisuje z arabskimi številkami (7+ pomeni VII+). Pri zimskih vzponih najprej zapiše tehnično oceno in nato splošno zahtevnost, torej v obratnem vrstnem redu kot vodniki (6+/V namesto V/6+).
7+, A3/6, A1 (letni vzpon): najtežje mesto, preplezano prosto, je sedme stopnje, najtežje tehnično mesto je A3; prevladujoča težavnost smeri je šesta stopnja s tehničnimi mesti A1.
6+/V, M7, 95°/80–90° (zimski vzpon): najtežji ledni odstavki so tehnične stopnje 6+, splošna zahtevnost celotne ture je V, najtežje kombinirano mesto je M7, najstrmejša mesta imajo 95°, večina smeri pa 80–90°.
TD-, 6b (6a obv.), 500 m: zelo težka tura, najtežje mesto 6b, obvezno moramo prosto plezati vsaj 6a, stena je visoka 500 m.
IV+/4, M, 85°/75°, 600 m: zahtevna zimska smer s kombiniranimi odseki, podatek o naklonu (največji in povprečni), dolžina 600 m. Pomen posameznih oznak vedno preverimo v legendi vodnika, ki ga uporabljamo.
Nasvet: oceno vedno beremo skupaj z opisom in skico smeri. Šele vsi podatki skupaj nam dajo dobro sliko o tem, kaj nas čaka.
Viri
- Komisija za alpinizem PZS. Kriteriji za kategorizacijo alpinistov. pzs.si
- Camptocamp. Guidebook – Grades for snow, ice and mixed routes. camptocamp.org
- UIAA. The Scales of Difficulty in Climbing. theuiaa.org
- Komisija za alpinizem PZS. Izrazoslovje. ka.pzs.si
- Komisija za športno plezanje PZS. Literatura za naziv Športni plezalec 1. ksp.pzs.si
- Schweizer Alpen-Club SAC. Échelle de cotation des courses de montagne et de haute montagne. baspo.admin.ch
- Krejan Čokl, M. (2019). Led je lep. Planinski vestnik, februar 2019.
- Grade (climbing). Wikipedia. en.wikipedia.org