Skalne smeri v gorah pri nas ocenjujemo po lestvici UIAA, ki je razširjena tudi v sosednjih alpskih državah (Avstrija, Italija, Švica). Ocena pove, kako zahtevno je plezanje, za varno izbiro cilja pa moramo upoštevati še dolžino smeri, kakovost skale in varovanja ter možnosti umika. V tem članku spoznamo lestvico UIAA, način zapisa ocene v naših vodnikih, ocenjevanje tehničnega plezanja in lestvice, ki ocenjujejo varovanje.

Lestvica UIAA

Lestvico, iz katere izhaja današnja lestvica UIAA, je v dvajsetih letih 20. stoletja zasnoval nemški alpinist Willo Welzenbach. Mednarodna zveza planinskih organizacij UIAA jo je uradno sprejela leta 1967. Takrat je imela šest stopenj, šesta pa je veljala za mejo človeških zmožnosti. Leta 1978 so dodali sedmo stopnjo, leta 1985 pa je lestvica uradno postala navzgor odprta. Danes najtežje smeri na svetu dosegajo XII. stopnjo.

Stopnje označujemo z rimskimi številkami. Za natančnejšo opredelitev dodamo plus ali minus: VI- je na spodnji, VI+ pa na zgornji meji šeste stopnje.

Stopnja Opis plezanja
I najlažje plezanje; roke uporabljamo predvsem za ravnotežje
II zmerne težave; potrebno je že pravilno postavljanje rok in nog
III srednje težave; navpična mesta ali manjši previsi z dobrimi oprimki zahtevajo že nekaj moči
IV velike težave; potrebne so plezalne izkušnje, daljša mesta navadno zahtevajo varovanje
V zelo velike težave; varovanje je pravilo, potrebna je dobra pripravljenost
VI izjemne težave; plezanje zahteva veliko znanja, moči in treninga
VII in več plezanje, ki zahteva sistematičen trening; to so stopnje, ki jih poznamo predvsem iz športnega plezanja

Ocene UIAA lahko približno primerjamo s francoskimi in ameriškimi (glej tabelo v članku Ocenjevanje težavnosti športnoplezalnih smeri).

Zapis ocene v vodnikih

V slovenskih plezalnih vodnikih je ocena smeri pogosto zapisana z dvema ocenama, ločenima s poševnico:

  • prva ocena pove težavnost najtežjega mesta (ključnega mesta);
  • druga ocena pove težavnost, ki v smeri prevladuje. To pogosto imenujemo kompleksnost smeri.

Zapis V/IV torej pomeni, da je smer pretežno štirica, najtežje mesto pa je pete stopnje. Če se težavnost v smeri spreminja, je lahko prevladujoča ocena zapisana kot razpon, npr. V/IV–III. Če je zapisana ena sama ocena, npr. IV+, smer nima izrazitega ključnega mesta in je enakomerno težka od vstopa do izstopa. Ocena je navadno dopolnjena z višino stene in časom vzpona, na skici smeri pa so ocenjeni tudi posamezni raztežaji.

Kadar je ključno mesto ocenjeno tudi s tehnično oceno, je ta zapisana ob prosti, npr. **V+, A1/IV–V**: ključno mesto je ocenjeno s V+ in A1, prevladujoča težavnost smeri pa je IV–V.

Pomembno: dve smeri z enako oceno najtežjega mesta sta lahko zelo različno zahtevni. Smer V/III ima eno ali dve težji mesti, smer V/V pa zahteva zbrano plezanje od vstopa do izstopa.

Moderne smeri in francoska lestvica

V gorah je vse več sodobno opremljenih večraztežajnih smeri. Te pogosto ocenjujemo po francoski lestvici, ki jo poznamo iz plezališč (npr. 6b+). Pri teh smereh pogosto zasledimo še obvezno težavnost, ki pove, kako težko je plezanje, ki se mu ne moremo izogniti s potegom za varovalo. Zapis 7a (6c+ obv.) pomeni, da je najtežje mesto 7a, prosto pa moramo obvladati vsaj 6c+. Če je za napredovanje potrebno tudi tehnično plezanje, ga zapišemo ob obvezni oceni, npr. 6b obv. in A1 ali V+ obv. in A0.

Francoska in UIAA lestvica ne ocenjujeta povsem enako. Francoska ocena opiše zgolj najtežji gib v celotnem raztežaju in predpostavlja, da je raztežaj razmeroma enakomerno težak. Ocena UIAA pa opisuje posamezna mesta v raztežaju, zato bolje opiše klasične smeri s spremenljivo težavnostjo. UIAA zato priporoča francosko lestvico za športne in sodobno opremljene smeri, lestvico UIAA pa za alpinistične smeri, kjer varovanje in sidrišča nameščamo sami.

Tehnično plezanje

Pri tehničnem plezanju za napredovanje uporabljamo varovala: nanje se potegnemo, vanje vpnemo stremena ali na njih počivamo. Težavnost tehničnega plezanja ocenjujemo po lestvici A (ang. aid), ki opisuje predvsem, kako zanesljiva so varovala in kako težko jih namestimo.

Stopnja Opis
A0 posamezen poteg za varovalo ali stop nanj, brez stremen
A1 varovala so zanesljiva in jih je enostavno namestiti, uporabljamo stremena; padec je kratek in nenevaren
A2 nameščanje varoval je zahtevnejše, posamezna varovala zdržijo le težo telesa; odpoved enega varovala ne bi smela iztrgati celotnega zaporedja, vse pomembnejša postaja posebna oprema, npr. kavlji in tanki klini
A3 več zaporednih varoval, ki zdržijo le težo telesa; padec je lahko daljši, zato varovala združujemo v skupine, ki skupaj zmanjšajo možnost dolgega padca
A4 dolgi odseki varoval, ki zdržijo le težo telesa; padec je dolg in nevaren (20 m in več)
A5 celoten raztežaj na varovalih, ki zdržijo le težo telesa, brez zanesljivega varovala; padca si ne smemo privoščiti, v raztežaju ni svedrovcev

Kadar smer preplezamo brez zabijanja klinov, le z varovali, ki ne poškodujejo skale (metulji, zatiči), uporabimo oznako C (ang. clean), npr. C1.

V opisih smeri je tehnično plezanje pogosto zapisano skupaj s prosto oceno. Zapis VI/A1 pomeni, da smer plezamo prosto do šeste stopnje, težja mesta pa premagamo s tehničnim plezanjem. Kadar je bila smer pozneje preplezana tudi prosto, je ocena proste ponovitve navedena v oklepaju z oznako PP, npr. VI/A1 (PP VII+), ali pa je posebej zapisana v opisu smeri. Zapis VII- ali VI/A0 pomeni, da lahko ključno mesto preplezamo prosto (VII-) ali pa ga premagamo z nekaj potegi za varovala, ostalo pa plezamo prosto v šesti stopnji.

Nasvet: zapis A0 je za nas zelo uporaben podatek. Pove nam, da lahko ključno mesto, ki presega naše prosto plezalno znanje, premagamo s potegom za klin ali komplet.

V tujih vodnikih

V tujih vodnikih srečamo tudi lestvice, ki opremljenost in varovanje ocenjujejo posebej, ter lestvice, ki so drugačne od UIAA.

Opremljenost smeri

V nekaterih tujih vodnikih srečamo tudi lestvico, ki pove, kako gosto so v smeri nameščena fiksna varovala. Sega od S1 do S6, kjer S pomeni svedrovce (ang. spit).

Stopnja Opis
S1 – zelo dobro varovana smer razporeditev svedrovcev kot v plezališčih, razdalja med njimi ne presega 3–4 m; padec je dolg največ nekaj metrov in praviloma nima posledic
S2 – dobro varovana smer svedrovci so nekoliko bolj narazen, med njimi so obvezni gibi; padec je lahko dolg do 10 m, a praviloma brez posledic
S3 – zmerno varovana smer svedrovci so lahko več kot 5 m narazen, gibi med njimi so skoraj vedno obvezni; padci so lahko dolgi, a običajno niso zelo nevarni
S4 – slabo varovana smer svedrovci so več kot 7 m narazen; padec lahko povzroči poškodbe
S5 – zelo slabo varovana smer razdalje med svedrovci presegajo 10 m; na posameznih odsekih padec skoraj zagotovo povzroči nesrečo, saj lahko pademo na police ali do tal
S6 – minimalno varovana smer svedrovci so le ponekod in daleč od ključnih mest, odseki brez varovanja so lahko daljši od 20 m; padec ima lahko smrtne posledice

Ocena varovanja

Pri klasičnih smereh, kjer varovala nameščamo sami, v nekaterih tujih vodnikih srečamo lestvico tveganja, ki ob težavnosti oceni še, kako zahtevno je varovanje. Sega od R1 do R6 (ang. risk). Stopnja je določena glede na razdalje med varovalnimi točkami, njihovo zanesljivost in možnost, da ob obstoječih klinih namestimo še svoja varovala.

Stopnja Opis
R1 – zelo dobro varovanje varovala namestimo enostavno, so zanesljiva in številna, obvezni odseki brez varovanja so kratki; padec je dolg le nekaj metrov in praviloma nima posledic
R2 – dobro varovanje varovalne točke so zanesljive, a bolj razmaknjene, med njimi so obvezni odseki prostega plezanja; padec je dolg največ nekaj metrov
R3 – zahtevno varovanje nameščanje varoval je oteženo, točke niso vedno zanesljive in so precej oddaljene; padec je lahko dolg do 7–8 m in lahko povzroči poškodbe
R4 – zelo zahtevno varovanje možnosti za varovanje so redke, točke so lahko nezanesljive in bi zadržale le krajši padec; padec je lahko dolg do 15 m, z možnostjo izpuljenja varoval in veliko verjetnostjo poškodb
R5 – izjemno zahtevno varovanje redke in nezanesljive točke so zelo oddaljene; grozijo zelo dolgi padci z izpuljenjem varoval, tudi do tal
R6 – varovanje praktično nemogoče varovanje je mogoče le na kratkih odsekih daleč od ključnih mest; padec ima lahko smrtne posledice

Pomembno: oznake R1–R6 ne zamenjamo z oznakama R in X, ki ju v ameriških vodnikih zapišejo za oceno in prav tako opisujeta slabo varovanje (glej Ocenjevanje težavnosti alpinističnih vzponov). Pomen oznake vedno preverimo v legendi vodnika.

Lestvici S in R je zasnoval italijanski gorski vodnik Nicola Tondini kot del tako imenovane trojne ocene, ki jo opisuje tudi UIAA. Ta združuje tehnično oceno, oceno varovanja in splošno zahtevnost (zavezanost I–VII), npr. 7b/S3/II za športno smer na nizki nadmorski višini ali V/R3/IV za klasično visokogorsko smer. Za smeri, kjer se svedrovci in lastna varovala prepletajo, se uporablja oznaka RS.

V slovenskih vodnikih se lestvici S in R ne uporabljata; varovanje je v njih opisano z besedami.

Britanska lestvica

V Veliki Britaniji uporabljajo lestvico, ki tehnično oceno dopolni še z oceno resnosti. Zapis, npr. E2 5b, je sestavljen iz dveh delov:

  • opisna ocena (od Moderate in Difficult prek Severe in Hard Severe do E1, E2 … E11) oceni smer kot celoto: resnost in varovanje, vzdržljivost, izpostavljenost, kakovost skale in tehnično zahtevnost. Črka E pomeni ang. Extremely Severe;
  • tehnična ocena (npr. 4c, 5b, 6a) oceni najtežji gib v smeri.

Tehnično lahka smer ima tako lahko visoko opisno oceno, če je slabo zavarovana in je padec nevaren. Smer E5 5c je zato precej resnejša od smeri E1 5c, čeprav je najtežji gib v obeh enako težak.

Česa ocena ne pove

Ocena UIAA opiše težavnost plezanja, ne pa vseh okoliščin, ki vplivajo na varnost in uspeh vzpona. Iz opisa in skice smeri zato preverimo še:

  • kakovost skale: krušljiva skala močno poveča zahtevnost in nevarnost;
  • opremljenost: ali so v smeri klini in sidrišča ali moramo varovanje nameščati sami;
  • orientacijo: ali je smer lahko najti in ji slediti;
  • dolžino in sestop: koliko časa potrebujemo za vzpon in kako se vrnemo v dolino;
  • možnosti umika: ali se lahko spustimo po smeri ali je po določenem mestu umik težaven.

Za klasične visokogorske ture se uporablja tudi splošna alpska ocena (F–ED), ki upošteva vse te dejavnike skupaj (glej Ocenjevanje težavnosti alpinističnih vzponov). Kako ocene uporabimo pri izbiri cilja, je opisano v članku Načrtovanje alpinistične ture.

Viri

  • Komisija za alpinizem PZS. Kriteriji za kategorizacijo alpinistov. pzs.si
  • UIAA. The Scales of Difficulty in Climbing. theuiaa.org
  • Komisija za alpinizem PZS. Izrazoslovje. ka.pzs.si
  • Tomazin, I. Kaj je in kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu. Planinski vestnik.
  • PZS (2021). Plezalni vodniki: Moderne večraztežajne smeri. Planinska založba.
  • Grade (climbing). Wikipedia. en.wikipedia.org