Snežni plazovi

Snežni plazovi so ena izmed glavnih objektivnih nevarnosti, s katerimi se srečujemo v gorah pozimi. Če se je ne zavedamo, jo podcenjujemo ali jo celo zavoljo doseganja lastnih ciljev zavestno zanemarimo, lahko postane subjektivna nevarnost. Zato je pomembno, da imamo dovolj znanja o plazovih in da upoštevamo vse informacije, napotke in opozorila glede trenutne nevarnosti plazov.

Uvod

Snežni plaz je geološki pojav, pri katerem se snežna gmota na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Je posledica tako fizikalnih kot kemijskih sprememb v snegu. Plazovi se lahko prožijo spontano (lastna teža snega) ali ob dodatni obremenitvi (smučar, plezalec, veter, žival, dež, sončno obsevanje, ...). Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni odeji, ki pripelje do trganja plazov.

Vrste snežnih plazov

Glede na vrsto snega ločimo plazove sprijetega in plazove nesprijetega snega. V obeh primerih je sneg lahko suh ali pa moker, tako da poznamo 4 tipe snežnih plazov:

• plazovi suhega nesprijetega snega;
• plazovi suhega sprijetega snega;
• plazovi mokrega nesprijetega snega;
• plazovi mokrega sprijetega snega.

Najnevarnejši plazovi so plazovi suhega sprijetega snega. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Kloža je od vetra predelan sneg, ki se na zavetrni strani grebenov in razov naloži na mehkejšo podlago. Tako predelan sneg je trd in zbit, pod njim pa je ponavadi mehka plast snega. Obremenjena zgornja, trda plast na mehki podlagi hitro zdrsne. Sprožijo se v obliki napoke nad točko obremenitve (smučarja, gornika). Najnevarnejša so pobočja z naklonom med 25° in 45°.

Plazovi suhega nesprijetega snega se sprožijo v eni točki pod mestom obremenitve, lahko imajo veliko rušilno moč s katastrofalnimi posledicami za naselja, ceste, gozdove, ... Imenujemo jih tudi pršni plazovi. Manjše pršne plazove poznamo v strmih grapah, ozebnikih in stenah med samim sneženje ali takoj po njem. Pršni plazovi potrebujejo pobočja z vsaj 30° naklonom, da se razvijejo v nevarne plazove.

Plazovi mokrega nesprijetega snega se sprožijo točkovno na mestu dodatne obremenitve in se počasi razširjajo. Lahko dosežejo velike razsežnosti. Tak plaz potuje počasi in lahko zdrsi tudi po pobočjih z le 15 ° naklonino. Pogostejši so na južnih pobočjih.

Plazovi mokrega sprijetega snega niso pogosti. Pojavljajo se pozimi na južnih pobočjih in spomladi ob odjugi. Ko se snežna oddeja popolnoma prepoji z vodo, se pri tleh ali na ledeni plasti pod snežno oddejo nabere tanka plast vode, po kateri zdrsne zgornja plast. Plaz ponavadi potegne vso snežno odejo (talni plaz**). Prožijo se v napoki nad obremenitvijo.

Kritični faktorji

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov, so:

• razmere (vremenske razmere in sestava snežne oddeje);
• teren;
• človek.

Razmere

Veter, količina novozapadlega snega in temperatura močno vplivajo na sestavo in stabilnost snežne oddeje. Močan veter med sneženjem drobi snežne kristale, ki jih odlaga na zavetrnih območjih na nepredelan sneg. Trda plast predelanega snega se z nepredelanim snegom le slabo poveže in nastane kloža.

Verjetnost proženja snežnega plazu je odvisna tudi od količine novozapadlega snega, saj kristali novozapadlega snega še niso povezani s podlago. Proces zrnjenja (povezovanje »novih« snežnih kristalov med seboj in s podlago) je počasen in močno odvisen od temperature (od nekaj ur do nekaj tednov).

Kritična količina novozapadlega snega, ki že ob najmanjši dodatni obtemenitvi zdrsne po pobočju, je odvisna tudi od vetra in temperature med sneženjem. V ugodnih razmerah (brezvetrje in visoka temperatura ob sneženju) je ta 30–50 cm, v neugodnih vremenskih razmerah (sneženje z močnim vetrom ob nizkih temperaturah) pa se plaz lahko sproži že ob 10–20 cm visoki novi snežni oddeji.

Tudi temperatura med sneženjem in v prvih dneh po sneženju vpliva na hitrost preobrazbe snežne odeje. Zrnjenje je hitrejše pri višjih temperaturah (okoli 0 °C). Pri nizkih temperaturah je preobrazba snega počasnejša, nevarnost plazov se le počasi zmanjšuje. Nenadna hitra otoplitev poveča verjetnost plazov (talni plazovi), nihanja temperature okoli 0 °C pa stabilizirajo snežno odejo.

a) nenadna otoplitev poveča nevarnost plazov; b) pri temperaturah nad 0° C se snežna odeja počasi destabilizira; c) daljše obdobje hladnega vremena (-5 °C do -10 °C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov; d) nihanja temperature okoli 0 °C stabilizira snežno odejo; e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov (Vir: Bergsport Winter; SAC).*

Teren

Plazovi se sprožijo le na dovolj strmih pobočjih, ponavadi imajo naklon med 20 ° in 50 °. Na strmejših pobočjih novozapadli sneg sproti odletava. Poleg strmine je pomembna tudi orientacija pobočja. Največ plazov, ki so zahtevali smrtne žrtve, so turni smučarji in gorniki sprožili na SZ, S in SV pobočjih. Na teh straneh se sneg počasneje preobraža (manj sonca). Povečana nevarnost je tudi v zavetrnih legah, kjer veter odlaga napihan sneg. Plaz se lahko sproži tudi v gozdu.

Človek

Turni smučar ali gornik dodatno obremenjuje snežno odejo. Njegov vpliv sega do približno 1 m globine snežne odeje. V kar 90 % je človek sam spožil plaz, ki ga je zasul oziroma poškodoval. Človek je edini izmed dejavnikov, ki lahko aktivno in zavestno vpliva na proženje plazov, oziroma lahko nevarnost zmanjša ali poveča. Z ustreznim znanjem, pravilnim in pravočasnim odločanjem lahko raven tveganja zmanjšamo na sprejemljivo mejo. Pri tem moramo upoštevati številne spremenljivke, ki postajajo pomembnejše in izrazitejše pri skupinskem obiskovanju gora – število ljudi, njihova psihična in fizična pripravljenost, zdravje, opremljenost, znanje, načrt poti, komunikacija, ... Pravočasno prepoznavanje potencialno plazovitih pobočij in ustrezno ravnanje sta bistvenega pomena za preživetje v gorah pozimi.

Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov

Preizkus stabilnosti snežne odeje

Nevarnost proženja plazov je neposredno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje in s konfiguracijo terena. Za olajšano odločanje o gibanju po takšnem terenu je zato nujno, da znamo stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmeriti oz. oceniti.

Zavedati se moramo, da z enkratno meritvijo zajemamo le en vzorec, rezultati pa ne veljajo za celotno področje, ampak samo za pobočje, na katerem delamo preizkus. Snežne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300–400 m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi orientiranosti pobočja. Tovrstne preizkuse delamo tam, kjer ocenimo, da je to potrebno in smiselno.

Izbira lokacije preizkusa

Lokacija preizkusa mora biti varna. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da nas morebiten plaz ne ogroža

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj reprezentativen, torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju, na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na naslednje:

• velikost pobočja vsaj 50 m in ima enakomeren iztek,
• da pod mestom izdelave ni ovir kot so skale, drevesa, veje,
• je naklon pobočja če je le mogoče okoli 35º,
• je snežna odeja enakomerna in nedotaknjena.

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od npr. krošenj dreves ali skal. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne – npr. na grebenih in v grapah.

Metode preizkusa

Prerez snežne odeje

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil ter identificiramo tako imenovane kritične plasti (prelomne ploskve)**. To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, pri katerih se sproži celotna snežna odeja do tal. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih opisanih korakih do stanja, kot ga prikazuje spodnja skica.

• V sneg izkopljemo navpično luknjo do globine 1,5 m oz. do tal. Pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
• Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
• Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svinčnik in nož. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. S tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma, ...

Razširjena tlačna metoda ali ECT (extended column test) metoda

Ta metoda je bila razvita v Coloradu in Novi Zelandiji leta 2005 in 2006 (Simenhois). Metoda je podobna Tlačni metodi s to razliko, da tukaj opazujemo tudi ali/in kako se razpoka, ki nastane pod lopato, širi po celotnem stolpcu.

Postopek izdelave metode sledi naslednjim korakom:

• Iz snežne odeje izrežemo navpičen stoplec z merami 90 x 30 cm in višino 1m (globje z udarci praktično nimamo vpliva). Daljša stranica je prečno na pobočje, krajša pa v smeri pobočja. Najlažje krajšo stranico odrežemo s snežno žago, daljšo stranico pa s tanko pomožno vrvico, ki jo na vogalih stolpca fiksiramo s sondo
• Celoten stolpec izoliramo od ostale snežne odeje
• Na vrhu stolpca očistimo mehek sneg za velikost lopate na skrajno desnem vogalu in nanj položimo lopato.
• Po lopati udarjamo najprej z dlanjo iz zapestja (10 udarcev), nato s členki iz komolca ( 10 udarcev) in nazadnje iz ramena z odprto dlanjo ali pestjo (10 udarcev)
• Glede na to kdaj se poruši kritična (prelomna) plast določimo stabilnost snežne odeje
• Bistvo te metode je opazovanje, ali se razpoka ki nastane pod lopato razširi skozi celoten stolpec in kako se ta razpoka širi skozi plasti

Za interpretacijo metode se beležijo naslednji podatki:

• Število udarcev ko se pojavi razpoka v šibki plasti pod lopato (I)
• Število udarcev, ko se razpoka pojavi/razširi čez celoten stolpec (P)
• Višina/globina ( v cm) na kateri se je stolpec porušil – razpoka (D)
• Delno napredovanje razpoke (pp)
• Ni napredovanja razpoke (np)

Tako dobimo zapis v naslednji obliki ECT I/P@D

Primeri:

• ECT 08/11@95 zapis pomeni, da se je na globini 95 cm po 8 udarcih pojavila razpoka pod lopato, po 11 udarcih pa se je razpoka razširila čez cel stolpec
• ECT 14/np@70 zapis pomeni, da se je na globini 70 cm po 14 udarcih pojavila razpoka pod lopato in se ni razširila čez cel stolpec do konca testa ( vseh 30 udarcev)

Norveška metoda (ang. Pull test)

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Je sicer hitro izvedljiva, vendar pa ima tudi več slabosti:

• večinoma nimamo primerne lopate (pod pravim kotom za poteg),
• težko je laično izmeriti silo potega,
• večinoma ni primerna pri novozapadlem snegu.

Dandanes se zato bolj uporabljata metodi CT in ECT.

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku, kot ga prikazujeta zgornji shemi.

• Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico pravokotno na pobočje.
• S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
• Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
• Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na zgornji shemi).
• Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
• Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in spodnje tabele.
• Tako preizkusimo vse kritične plasti.
• Na koncu luknjo zasujemo.

Švicarska metoda

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo ta precej boljša kot norveška metoda. To metodo najpogosteje uporabljajo profesionalni uporabniki, npr. nadzorniki in reševalci na velikih smučiščih, gorski reševalci in podobni, ker je časovno potratna, hkrati pa lahko simuliramo čisto realne pogoje (smučar na snežni ploskvi).

V sneg izkopljemo jarek dolžine 3 m in globine do 1,5 m.

• Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5 m in dolžine 2 m.
• Tako dobimo snežno klado dimenzij 2 m x 1,5 m x 1,5 m, kot prikazuje zgornja shema.
• Med kopanjem smo pozorni na lastno varnost, saj se lahko snežna klada premakne že med samo izdelavo.
• Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico prežagamo do tal.
• Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado brez smuči.
• Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po spodnji tabeli.
• Na koncu luknjo obvezno zasujemo.

Tlačna metoda ali CT metoda (ang. Compression test)

To metodo so prvi uporabljali nadzorniki v kanadskih narodnih parkih in je najbolj učinkovita metoda za odkrivanje kritičnih plasti v zgornjih plasteh snežne odeje. Pri tej metodi z udarci po lopati, ki je postavljena na vrh snežnega stolpca prenašamo obremenitev v snežno odejo in opazujemo, kaj se dogaja s kritičnimi (prelomnimi) plastmi v samem stolpcu – kdaj in kje se pojavi razpoka ali se del stolpca premakne.

Postopek izdelave metode sledi naslednjim korakom:

• Iz snežne odeje izrežemo navpičen stolpec z merami 30 x 30 cm in višino 1m (globje z udarci praktično nimamo vpliva)
• Celoten stolpec izoliramo od ostale snežne odeje
• Na vrhu stolpca očistimo mehek sneg in na vrh postavimo lopato
• Po lopati udarjamo najprej z dlanjo iz zapestja (10 udarcev), nato s členki iz komolca (10 udarcev) in nazadnje iz ramena z odprto dlanjo ali pestjo (10 udarcev)
• Glede na to, kdaj se poruši kritična (prelomna) plast določimo stabilnost snežne odeje

Interpretacija rezultatov tlačne metode