Reševanje izpod plazov

Po statističnih podatkih ima nepoškodovana oseba, zasuta v plazu, v roku 15 minut 92% možnosti preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada. Zato je pri reševanju iz plazu najbolj uspešna takojšna tovariška pomoč oseb v neposredni bližini.

Za uspešno reševanje mora zasuti nositi prižgano žolno, iskalci pa morajo biti suvereni v iskanju z žolno in izkopavanju.

Plazovne žolne

Plazovna žolna je sprejemno-oddajna naprava, ki se uporablja za iskanje ponesrečencev pod plazovi.

V normalnih okoliščinah (na turi) se uporablja kot oddajnik. V primeru zasutja lahko reševalna ekipa zakopano žrtev najde s svojimi žolnami, ki sprejemajo signal žolne zakopanega in jo locirajo glede na jakost in kot signala.

Pomembno je, da smo svoje žolne navajeni. Pred odhodom na turo moramo obvladati tehnike iskanja zasutega, dvosmerni preizkus (metoda, ki zagotovi, da imamo pred odhodom na turo vsi udeleženci prižgane in delujoče žolne) in žolno nositi na pravilen način.

Danes so na tržišču digitalne žolne, ki so enostavne za uporabo in bolj efektivne, kot stare analogne žolne. Dodatne specifikacije uporabe analognih žoln obdelamo v poglavju “Analogne žolne”.

Dvosmerni preizkus - preverjanje delovanja pred turo

Pred vsako turo moramo biti prepričani, da imamo vsi udeleženci pravilno nameščene delujoče žolne, nastavljene na oddajanje signala. To omogoča dvosmerni preizkus žoln.

pred začetkom turevodja preveri, če žolne ostalih udeležencev pravilno iščejo signal (vodja žolno da v oddajanje, ostali pa v sprejemanje), in pravilno oddajajo signal (vodja da v iskanje, ostali v oddajanje). Na koncu dvosmernega preizkusa bodo vse žolne oddajale signal, potencialne napake na žolnah pa bomo odkrili med preizkusom.

Prva faza - preverjanje sprejema

• Vodja ture svojo žolno da v oddajanje
• Ostali nastavijo svoje žolne v sprejemanje (oziroma v skupinski test (group check), če ima žolna to opcijo)
• Udeleženci ture se razmaknejo stran eden od drugega, na razdaljo 2m
• Udeleženci plazovne žolne držimo v iztegnjeni roki pred seboj
• Vodja skupine se do vsakega člana skupine približa na 1m*. Takrat vodja in član skupine preverita, če je žolna v sprejemanju našla signal žolne ki oddaja. Preverita še, da je razdalja, ki jo izmeri ćolna v sprejemanju, smiselna (manjša od 2m).

Će se zgornji postopek izvede brez tehničnih napak (vse žolne udeležencev najdejo vodjino žolno), vemo, da žolne udeležencev nemoteno sprejemajo, vodjina žolna pa nemoteno oddaja. V primeru zasutja na turi vemo, da udeleženci lahko svoje žolne uporabljajo za reševanje.

• Pomembno je, da je med preizkusom razdalja med žolnama res 1m, razdalja, ki jo izmeri žolna udeleženca, pa manjša od 2m. Žolna, ki oddaja, je lahko poškodova (in neprimerna za turo) in oddaja šibkejši signal. Če preizkus med posameznima žolnama delamo na manjši razdalji, bo žolna v iskanju vseeno zaznala oslabljen signal in bomo deformacijo na žolni v oddajanju zgrešili.

Indikatorji neuspešnega preverjanja sprejema

• Nobena od žoln udeležencev ne prepozna žolne, ki oddaja signal. Verjetno gre za napako na žolni, ki oddaja signal. S to opremo ture ne moremo nadaljevati.
• Posamezna žolna udeleženca ne prepozna oddajanega signala. Vejretno gre za napako na udeležencevi žolni. S to opremo ture ne moremo nadaljevati.

Druga faza - preverjanje oddajanja

1. Vodja ture da svojo žolno v sprejemanje (ali v skupinski preizkus (group check), če žolna podpira to funkcijo)
2. Ostali dajo svoje žolne v oddajanje
3. Udeleženci ture se razmaknejo stran eden od drugega, na razdaljo 2m
4. Udeleženci plazovne žolne držimo v iztegnjeni roki pred seboj
5. Vodja skupine se do vsakega člana skupine približa na 1m. Takrat vodja in član skupine preverita, če je žolna v sprejemanju našla signal žolne ki oddaja. Preverita še, da je razdalja, ki jo izmeri ćolna v sprejemanju, smiselna (manjša od 2m).
6. Na koncu preizkusa vodja svojo žolno prestavi v oddajo

Na koncu uspešnega preverjanja oddajanja vemo, da vse žolne delujejo brezhibno in so nastavljene na oddajo.

Uporaba dodatnih funkcij - group check in self-check

• Večina modernih žoln ima funkcijo samodejnega testa, ki preveri mehanizme naprave. Če so rezultati testa negativni, s to žolno ture ne moremo nadaljevati.
• Večina modernih žoln ima funkcijo skupinskega testa. Ta žolno začasno iz oddaje prestavi v sprejemanje s šibkejšim dometom (zanza le žolne v oddajanju, ki so v radiju 1m).

Pravilna nošnja žolne

Plazovno žolno s pomočjo naramnic pritrdimo na telo (nekateri modeli imajo posebne torbice, v katero damo žolno in jih nato pritrdimo na telo). Žolno vedno nosimo vsaj pod eno plastjo obleke. Tako je verjetnost, da bi se nam, če bi nas zajel plaz, žolna odtrgala s telesa, veliko manjša. Žolno lahko nosimo tudi v sprednjem žepu hlač. V tem primeru moramo žolno pritrditi z vrvico na žepno zadrgo, žep pa mora biti vedo zaprt. V primeru nošnje žolne v žepu mora biti žep obvezno všit in ne “cargo”. Žolne nikoli ne nosimo v nahrbtniku ali na vrhnji plasti obleke! Žolna mora biti vsaj 20 cm stran od elektronskih naprav (mobilni telefon, ura, GPS..), prav tako je priporočljivo da zraven nimamo kovinskih stvari (metalizirana embalaža, aluminsjata folija..), saj oboje našteto zmanjša oddajni radij žolne.

Iskanje in reševanje enega zasutega s pomočjo plazovne žolne, sonde in lopate

Iskanje z žolno

Če se sproži plaz najprej zakričimo PLAZ in zraven poskrbimo za svojo varnost. Če pri tem zasuje gornika, skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz, in kjer smo ga nazadnje videli. Ko se plaz ustavi se za nekaj sekund ustavimo tudi mi in razmislimo o poteku reševanja. Če smo sami takoj pričnemo z iskanjem. Šele ko ugotovimo, da je zasuti pod snegom glovlje kot kot 1m kličemo 112. Saj je prvih 15min bistvenih za preživetje zasutega. Najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s preklopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli in nadaljujemo v smeri daljice AB (skica spodaj).

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti vse oddajnike telefona (preklopimo v letalski način) in ostale naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. digitalne radijske postaje), saj lahko pride do motenja sprejema plazovne žolne. Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon čim bolj oddaljena (vsaj 20cm stran na drugi strani telesa).

Iskanje z žolno poteka v treh korakih (fotografija spodaj):

• grobo iskanje – iskanje signala;
• fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah;
• točkovno iskanje – iskanje v križu.

Grobo iskanje (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in da je plaz ožji (širina do 30 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah, kot je npr. Pieps Freeride, celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine (fotografija spodaj), še bolje pa kar na robu plazovine.

Če je reševalcev več, naj psihično najtrdnejša oseba prevzame koordinacijo reševanja. Vsi udeleženi žolne prekloplijo na iskanje, naloga vodje pa je da pogleda na vse žolne in se prepriča če so storili res vsi. Enega člana postavimo na varno mesto za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju opozori, hkrati pa pokliče 112 in obvesti reševalce (GRS). Ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Naloga opazovalca je tudi opozarjanje mimoidočih naj preklopijo žolne na iskanje (lahko tudi pomagajo).

Iskanje poteka naravnost navzdol po plazu, razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln in znaša nekje med 20 in 40 m.

Smiselno je da iskanje z žolno izvaja najizkušenejši, med tem ko ostali reševalci izvajajo sondiranje in izkopavanje.

Ko prvi najde signal, zakriči "SIGNAL" in označi to mesto (tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja), nato glasno opozori ostale in nadaljuje iskanje do razdalje 10m – takrat ponovno glasno opozori: »LOPATA, SONDA!« Če smo na smučeh, ostanemo na njih do te razdalje, torej 10m, po tem pa jih snamemo in nadaljujemo peš.

Fino iskanje (od pričetka signala do približno 5 m oddaljenosti od žrtve). Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne.

Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na zaslonu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180 °, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (skica spodaj).

Pri analognih žolnah uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (skica spodaj).

Točkovno iskanje. Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je potrebno nujno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo – žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (skica spodaj). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Pri najkrajši razbrani razdalji pričnemo z sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje.

Ko točkovno lociramo zasutega, preklopimo žolno na oddajanje in začnemo s sondiranjem. Tako nas v primeru ponovnega plazu lahko najdejo. Nekatere žolne imajo tudi funkcijo, da se po določenem času mirovanja same preklopijo v način oddajanja.

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti načelo pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z visoko hitrostjo. Bližje, kot je letališču, nižja sta njegovi hitrost in višina. Podobno kot letalo ravnajmo med iskanjem z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu. Ne mahamo z roko okoli telesa, ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to zlasti med iskanjem po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri razdalji 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo s hitrostjo 20–30 cm/s. Žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo še počasneje – odvisno od vrste žolne (skica spodaj).

Sondiranje

Sondiramo vedno z rokavicami, saj se v nasprotnem primeru sonda lahko segreje in se nanjo nabere sneg/led.

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama), pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (skica spodaj). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je ta neposredno nad zasutim. Izjema je organizirano reševanje, pri katerem sondiramo navpično.

Obstaja več načinov sondiranja (skica spodaj), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka.

Najbolj priporočljiv je način sondiranja v kvadratu, saj imamo tako najboljši pregled nad razdaljo med vbodi, ki ne sme presegati 30cm.

Izkopavanje

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih razmerah potrebujemo 11–17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3–4 kubične metre snega (1–1,5 tone snega)! Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.

Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da bi jo zgrešili. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1–1,5 x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega in naklona. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (skica spodaj). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu. Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti, ali ima žrtev zračni žep. S TPO pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna:

• strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov);
• moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa);
• tehnika (metoda odkopavanja).

Iskanje več zasutih s pomočjo plazovne žolne, sonde in lopate

Reševanje več zasutih je zahtevnejše. Zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega. Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev jo oskrbimo, ji izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali s tehnikami, ki so primerne za določene vrste žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno.

Večina modernih žoln ima funkcijo »mark«, s katero označimo najdeno žolno in lahko brez njene motnje nadaljujemo iskanje drugih žoln. Če žolna te funkcije nima, po tem nadaljujemo s iskanjem po spodaj opisanih metodah (metoda treh krogov, metoda mikro trakov).

Metoda treh krogov

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno. Prvo žrtev najdemo tako, kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog.

Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (skica spodaj).

Metoda mikro trakov

Če je zasutih več na majhnem območju, moramo iskanje prilagoditi, saj obstaja nevarnost, da bi kako žrtev izpustili. Ko na točki grobega iskanja, zaznamo več signalov (več piskov na analogni žolni in več različnih podatkov za razdaljo na dvoantenskih žolnah), skrčimo pasove iskanja na minimum (2–5 m) in dosledno preiskujemo plazino v območju, ki ga nakazuje indikator oddaljenosti (na skici 12 m). Pri tem držimo žolno vseskozi obrnjeno v ENAKO smer in nizko nad snegom. Indikatorje za smer ignoriramo in se osredotočamo izključno na indikator razdalje oziroma jakost signala. Prvi najmočnejši signal določimo s pravokotno metodo, ga označimo in, medtem ko drugi reševalci izkopavajo, nadaljujemo iskanje na točki, kjer smo ga prekinili. Ne delamo bližnjic. Mikrolociranja se lotimo šele, ko naletimo na signal, ki je bližje od širine našega iskalnega traku (npr. 2 m). Dimenzija pregledovanega območja je določena z jakostjo signala. Ko se ta izgublja, oziroma razdalja samo še narašča, se od zasutih oddaljujemo. Zato naredimo nov obrat. Običajno so te dimenzije od 10 do 15 metrov (skica spodaj). Ko najdemo vse zasute na območju, nadaljujemo z grobim iskanjem celotne plazine.

Iskanje globoko zasutih z eno ali dvoantensko žolno

Posebna situacija, ki zahteva pravilen pristop, je iskanje globoko zasute žrtve (3 metre in več). Pri tem med iskanjem zaznamo območje, na katerem signal ne narašča več (zaznamo npr. maksimalno 5–8 metrov). V takšnem primeru nastopijo za iskalce z analognimi žolnami težave, ker lahko na površini zaznamo več izstopajočih signalov (maksimumov), od katerih pa je samo eden pravi. Tudi popolnoma digitalne žolne se ne obnesejo bistveno bolje, saj nam prikažejo določeno območje z najmanjšo indicirano razdaljo. To območje moramo bodisi presondirati bodisi povečati natančnost določevanja lokacije z delnim izkopom in ponovnim iskanjem z žolno.

Postopek določanja globoko zasutega z mikrolociranjem v krogu

Med približevanjem naletimo na maksimum, ki nakazuje globoko zasutje, in ga označimo. Žolno postavimo pokonci in se od označenega mesta umaknemo do točke, kjer je signal komaj še slišen. Razdaljo povečamo še za polovico te razdalje. S te točke hodimo v krogu okoli označenega prvega maksimuma. Nekje na obodu bomo zaznali še en signal in s pravokotno metodo določili njegovo največjo jakost. To je drugi maksimum. Zdaj žolno držimo vodoravno nad tlemi in se sprehodimo po liniji med obema označenima točkama. Tam, kjer najdemo najmočnejši signal, je lokacija zasutega.

Vertikalno postavljena zasuta žolna

V redkih primerih lahko naletimo tudi na vertikalno zasuto žolno na veliki globini. Značilno za to situacijo bo, da pri hoji v krogu ne bomo naleteli na drugi maksimum. Lokacija zasutega je tako kar pod prvim maksimumom.

Izkop globoko zasutega

Zaradi velike globine je natančno določanje lege zahtevno in večkrat nemogoče, zato moramo najprej odstraniti del snežne površine in nato ponovno določiti lokacijo. Od točke, določene s pomočjo plazovne žolne, zabodemo sondo 1,5 metra proti bregu in kopljemo ob sondi. Odstranimo 2–3 m snega v obliki klina. Na tako dobljeni platformi imamo dovolj prostora za ponoven pregled z žolno in natančno sondiranje. To nam nato omogoči natančen in čim hitrejši izkop. Gledano s profila ima izkop dve ravni.